Zakaj je moja internetna povezava tako počasna? se najverjetneje sprašujejo vsi, ki od obljubljene hitrosti dobivajo zgolj njen delček. Ali pa ne morejo naročiti hitrosti višje od 1Mbps.
V času, ko smo ljudje odvisni internetne povezave predvsem pa si želimo čim več za naš denar je pomembno vedeti kaj vse lahko vpliva na to, da obljubljene internetne hitrosti na fiksnem dostopu ne dosegamo.
V grobem gre nekako takole. Vse se prične in konča pri bakreni parici. To sta dva kabla, ki smo ju pred prihodom interneta praviloma uporabljali za klasično PSTN telefonijo. Sedaj pa bi radi po njih pretakali tudi do 100 Mbps. Ključen problem je dotrajanost bakrene parice in oddaljenost od centrale.
Na kratke razdalje praviloma ni problemov in ponudniki internetnih storitev (ISP) ponujajo dovolj visoke hitrosti. Problemi se začnejo pri večji oddaljenosti, kar se praviloma dogaja na podeželju. V Sloveniji je polovica ljudi v strnjenih naseljih in polovica na periferiji. S tem sicer ni čisto nič narobe, so pa zaradi tega investicije v omrežje precej večje.
Zaradi vse večjih zahtev potrošnikov upravljavci fiksnih omrežij vedno pogosteje gradijo FTTN centrale (fiber-to-the-node oz. lahko tudi fiber-to-the-neighborhood). To pomeni, da centralo pripeljejo do naselja. Najboljši izkoristek, če centrala pokriva priključke v maksimalni oddaljenosti 300m. V praksi po navadi to pomeni do 1km, kar pa je še vedno dovolj za doseganje zadovoljivo visokih hitrosti. Telekom Slovenije bo v letošnjem letu zgradil kar precejšnje število novih FTTN baznih central in s tem marsikomu omogočil bolj stabilno in kakovostnejšo internetno povezavo. Poleg FTTN-ja bodo gradili tudi FTTH (fiber-to-the-home) omrežje. Temu po domače rečemo »optika«. Z njo pa je uporabniku omogočena hitrost tudi 1Gbps.
Problem pa nista samo oddaljenost uporabnika od centrale in slaba kakovost bakrene parice. Problem je tudi slaba povezava do centrale. Najbolj optimalno je, če je centrala s hrbteničnim omrežjem povezana preko optičnega kabla. Na žalost je to idealno stanje, ki pa v realnosti ne obstaja. Veliko central je torej povezanih z bakrenim vodom, ki pa preprosto ne zmore pretoka tolikšne količine informacij. Omrežja se sicer posodabljajo, a v Sloveniji vse skupaj teče zelo počasi, za kar je kriva tudi zelo birokratska država.
Potem pa je tukaj še tretji problem. Ponudniki internetnih storitev, ki ne uporabljajo lastnega omrežja morajo zanj plačati upravljavcem oz. lastnikom le tega. Če zakupijo pasovno širino in ta ne zadostuje potrebam uporabnikov »pomanjkanje hitrosti« trpijo vsi.
Kdaj internet deluje počasneje od obljubljenega?
V Sloveniji nimamo standardiziranega testa hitrosti (speed test). V ZDA so z FCC Speed Testom morda najbližje standardiziranemu testiranju. Ker kot rečeno uradni test hitrostni ne obstaja se večinoma poslužujemo speedtest.net ali pa storitve Arnes NDT (Omrežno diagnostično orodje – Network Diagnostic Tool). Pravilo pa gre nekako tako. Če je izmerjena hitrost 90% obljubljene ali več je vse OK. Če pride na 85% pa je jeza nad ponudnikom internetnih storitev povsem upravičena.