Na Prešernovem trgu v Ljubljani se je 1. marca 2026 zbralo več kot 100 ljudi, ki so z udeležbo podprli sporočilo inkluzije in skupnosti. Dogodek je potekal ob Dnevu inkluzije, ki ga je Vlada Republike Slovenije na predlog Ministrstva za vzgojo in izobraževanje razglasila za 1. marec. Takšna razglasitev sama po sebi še ne spremeni vsakdanjih praks, lahko pa jim da jasen okvir in javnosti signal, da je tema skupna.
Dan, ki se ne izteče ob datumu
Inkluzija je v javnih razpravah pogosto obravnavana kot ideal, ki ga vsi načelno podpirajo, težje pa se prevede v konkretne odločitve. Prav zato so dogodki, ki se zgodijo na ulici in med ljudmi, pomembni tudi kot opomnik, da pripadnost ni abstrakten pojem. Vključevanje se začne pri tem, ali se posameznik v prostoru sploh počuti povabljenega, slišanega in varnega. Dan inkluzije lahko deluje kot letna točka, ko se tema strne in postane manj razpršena, hkrati pa odpira prostor za vprašanje, kako bo družba merila napredek do naslednjega 1 marca, ne le z dogodki, temveč z dostopnostjo in možnostmi.
Sprehod, ki govori brez gesel
Predsednik Društva za kulturo inkluzije Boštjan Kotnik je poudaril pomen aktivnega vključevanja vseh ljudi v družbo. Udeleženci so se nato podali na inkluzivni sprehod z baloni po središču mesta. Inkluzija temelji na sprejetosti in pripadnosti, podpori in vključevanju ter odpravljanju ovir, pri čemer ni dobrodelnost, temveč pravica in odgovornost družbe. To je pomemben poudarek, ker premakne razumevanje iz logike pomoči v logiko enakih možnosti. Dobrodelnost je praviloma odvisna od trenutne volje, od razpoloženja, od kampanj. Pravice pa predpostavljajo načrtovanje, odgovornost, preverljivost in trajnost. Ko organizatorji dodajajo, da vključujoče okolje koristi vsem, ne le posameznikom z vidnimi ali nevidnimi ovirami, s tem spomnijo še na drugo plast.
Pobuda TukajSem in opozorilo o času
Inkluzivni sprehod je potekal tudi v okviru pobude #TukajSem Družabništvo za vse, pri čemer so organizatorji poudarili, da pravica do vključenosti otrok in mladih z nevidno ali vidno invalidnostjo ne sme čakati na polnoletnost. Ta poudarek zareže v eno ključnih dilemov. Vključenost se ne začne šele takrat, ko je človek formalno odrasel, ko ima več pravic na papirju ali več možnosti, da se sam prebije. Začne se prej, v vrtcu, šoli, na igrišču, v lokalni skupnosti, tam, kjer se oblikujejo socialne mreže in občutek, da nekam spadaš. Če se ta občutek prekine ali nikoli ne nastane, se posledice pogosto vlečejo naprej, v izobraževalne poti, samozavest, zaposlitvene možnosti in zdravje. Sporočilo pobude zato ni le moralno, ampak praktično, ker govori o času kot o dejavniku. Kar se odloži, se pogosto tudi podraži, za posameznika in za skupnost.