Marvelovi filmi so občinstvo navadili na precej predvidljiv ritem. Junak se sooči z novo grožnjo, doživi nekaj porazov, vmes poskrbi za humor in nato v velikem zaključnem obračunu reši svet. Četrti film o Spider-Manu (Spider-Man: Nov dan oz. Spider-Man: Brand New Day) s Tomom Hollandom v glavni vlogi tega recepta sicer ne zavrže, vendar ga precej spremeni. Tokrat namreč največje težave Petra Parkerja niso povezane zgolj z nasprotniki, ki ogrožajo New York, temveč z odločitvami, ki jih je sprejel v preteklosti, in spremembami, ki jih doživlja v sedanjosti. Prav ta premik od zunanjih nevarnosti k notranjim konfliktom daje filmu drugačno dinamiko, kot smo je vajeni pri Marvelovih superjunaških spektaklih.
Peter Parker je rešil svet, a pri tem izgubil svoje življenje
Zgodba se začne štiri leta po dogodkih, ko je doktor Strange z urokom poskrbel, da je svet pozabil na Petra Parkerja, hkrati pa preprečil nadaljnje razpadanje meja med vzporednimi vesolji. Spider-Man je medtem postal nekakšen anonimni zaščitnik New Yorka, ki mu prebivalci zaupajo, policija pa z njim celo sodeluje. Toda za masko se skriva precej manj zadovoljna oseba. Peter Parker je zaradi višjega cilja izgubil svoje mesto v življenju ljudi, ki so mu bili najbližje. MJ, ki jo igra Zendaya, in Ned sta nadaljevala svoji življenji, medtem ko je Peter ostal sam s spomini, ki jih z njim ne deli nihče več. Film se zato precej neposredno ukvarja z vprašanjem, kaj ostane od posameznika, ko mu uspe rešiti druge, pri tem pa izgubi skoraj vse, kar je določalo njegovo osebno življenje.
Junaki in zlikovci tokrat niso razdeljeni na dve jasno določeni strani
Ena največjih prednosti četrtega Spider-Mana je način, kako obravnava like in njihove motive. Namesto preprostega razlikovanja med dobrimi in slabimi ustvarjalci več pozornosti namenijo razlogom, zaradi katerih posamezniki sprejemajo svoje odločitve. Strah, negotovost, osebne izgube in želja po nadzoru nad lastnim življenjem niso več zgolj dodatki k zgodbi, ampak pomembno vplivajo na njen razvoj. To velja tudi za osrednjo nasprotnico, katere identiteta v napovednikih ni podrobneje razkrita. Brez razkrivanja pomembnejših zapletov je mogoče povedati, da je povezana z mutanti in svetom X-Men. Ta povezava filmu odpira dodatno razsežnost, vendar je pomembnejše, da nasprotnica ni zasnovana zgolj kot ovira, ki jo mora Spider-Man premagati pred zaključno špico.
Mutacija Petra Parkerja postavi pred konflikt, ki ga ne more rešiti s pajkovo mrežo
Poseben poudarek filma je namenjen spremembam Petrovih sposobnosti. Njegove moči postajajo vse izrazitejše, vendar jih sam sprva ne želi sprejeti. Gre za zanimiv obrat, saj je Peter Parker svojo identiteto Spider-Mana doslej gradil predvsem na odgovornosti, ki jo prinašajo njegove sposobnosti. Tokrat pa se mora soočiti z dejstvom, da teh sposobnosti ne obvladuje več na način, ki ga je poznal. Mutacija tako ni zgolj priročen scenaristični razlog za nove akcijske prizore, temveč postane del njegove osebne zgodbe. V tem pogledu obstaja določena podobnost s Hulkom, pri katerem je konflikt med človekom in njegovim drugim jazom bistven del identitete. Spider-Man se sicer ne spremeni v novo različico Hulka, vendar se mora prav tako naučiti sprejeti nekaj, česar ne more preprosto odstraniti ali pustiti za seboj.
Manj akcije ne pomeni nujno manj zanimivega filma
Pričakovanja glede Marvelovih filmov so povezana tudi s tempom pripovedovanja. Občinstvo je vajeno, da se dialogi hitro umaknejo akciji, resnejše prizore pa pogosto prekine šala. Četrti Spider-Man si dovoli nekoliko več časa za razvoj odnosov in prikaz posledic preteklih odločitev. Zaradi tega lahko posamezni prizori delujejo počasneje, vendar imajo v zgodbi jasno funkcijo. Peter Parker ni več zgolj mladenič, ki se mora naučiti uporabljati svoje sposobnosti, ampak posameznik, ki se sooča s posledicami odraslih odločitev. Njegove napake zato niso nujno posledica neizkušenosti, temveč tudi strahu in nezmožnosti, da bi sprejel določene spremembe. Takšna obravnava lika zahteva nekoliko več gledalčeve pozornosti, saj pomemben del zgodbe nastaja prav v trenutkih, ko se na zaslonu ne dogaja nič posebej spektakularnega.
Punisher, Scorpion in Hulk razširijo zgodbo, ne da bi povsem prevzeli pozornost
Prisotnost Punisherja, Scorpiona in Hulka zagotavlja, da četrti Spider-Man kljub večjemu poudarku na likih ne ostane brez prepoznavnih Marvelovih elementov. Akcijski prizori ohranjajo produkcijski obseg, ki ga občinstvo pričakuje od tako velike filmske franšize. Razlika je predvsem v njihovi vlogi. Spopadi niso namenjeni zgolj prikazovanju novih sposobnosti ali uničevanju okolice, ampak vplivajo na razvoj zgodbe in odnose med liki. Zaradi tega imajo tudi večjo težo, saj njihove posledice ne izginejo preprosto ob prehodu v naslednji prizor. Film tako vzpostavlja boljše ravnotežje med superjunaškim spektaklom in osebno zgodbo Petra Parkerja, čeprav se pričakovanemu velikemu zaključnemu obračunu ne odpove.
Spider-Man se spreminja tudi pri humorju, ki ni več odvisen od nenehnih šal
Tom Holland je svojo različico Spider-Mana v veliki meri zgradil na mladostni energiji, nekoliko nerodnih odzivih in humorju, ki je pogosto razbremenil tudi resnejše situacije. Tokrat je takšnih trenutkov manj, kar ustreza nekoliko zrelejši obravnavi njegovega lika. Humor pogosteje izhaja iz značajev in okoliščin, ne pa iz potrebe, da bi bilo treba vsak resen pogovor zaključiti s šalo. Eden bolj očitnih komičnih trenutkov je Petrovo razgibavanje pred spopadom, ko pripomni, da ni več najstnik. Prizor deluje tudi kot majhen opomnik na spremembe, ki jih je lik doživel skozi štiri filme. Zmanjšanje količine humorja zato ni pomanjkljivost, temveč odločitev, ki omogoča, da čustveno zahtevnejši prizori ohranijo svojo težo.
Je četrti Spider-Man najboljši film s Tomom Hollandom?
Primerjava vseh štirih filmov o Spider-Manu s Tomom Hollandom ni povsem preprosta, saj imajo različne pripovedne poudarke. Četrti film se razlikuje predvsem po tem, da Petra Parkerja ne obravnava več toliko kot mladega junaka, ki išče svoje mesto med superjunaki, temveč kot človeka, ki mora živeti s posledicami svojih odločitev. Prav zato je njegov največji dosežek v tem, da gledalca bolj kot vprašanje, ali bo Spider-Man premagal nasprotnika, zanima, kaj bo ta zmaga pomenila za Petra Parkerja. Film še vedno ponuja dovolj akcije, prepoznavnih Marvelovih likov in spektakularnih prizorov, da zadovolji pričakovanja ljubiteljev žanra. Hkrati pa od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti kot običajen superjunaški spektakel.
Četrti Spider-Man je zato prepričljiva izbira za obisk kina, tudi če se zdi, da je Marvelovih filmov v zadnjih letih že preveč. Dobri dve uri trajajoča zgodba ponuja dovolj zabave, vendar njen najzanimivejši del ni v posebnih učinkih ali številu spopadov. Ostaja namreč pri človeku za masko, ki lahko premaga številne nevarnosti, precej težje pa se spopade z lastnimi strahovi, izgubami in spremembami. In prav zaradi tega ta Spider-Man deluje bolj človeško.