Vesoljska ladja, ki išče nov dom za človeštvo, korporacija s skritimi interesi, kolonija na oddaljenem planetu, kloniranje, umetna inteligenca in Nezemljani. Tretja sezona serije The Ark poskuša vse te elemente povezati v zgodbo o preživetju človeške civilizacije, vendar se pri tem vse bolj zapleta v lastno ambicioznost. Računalniško ustvarjeni učinki so glede na produkcijske okvire povsem spodobni, precej težje pa je spregledati scenaristične bližnjice. Osrednja težava namreč ni toliko v tem, da serija uporablja že znane znanstvenofantastične motive, temveč v tem, da jih le redko razvije dovolj, da bi dobili samostojno vrednost. Namesto občutka odkrivanja neznanega se tako prepogosto pojavi občutek prepoznavanja nečesa že videnega.
Beograjska produkcija z ameriško vesoljsko zgodbo in nenavadno domačimi imeni
Serijo The Ark so snemali v Beogradu, kjer sta nastali tudi seriji The Outpost in Knjižničarji naslednje generacije. Toda gledalec bi njeno produkcijsko ozadje težko prepoznal, če se med liki ne bi pojavila tudi nekatera srbska imena. Eden takšnih je šerif Milan Petrović, ki skrbi za red v koloniji Homebase 1 na oddaljenem planetu Trappist-1D. Ob njem nastopa množica likov z angleškimi imeni, kar ustvarja nekoliko nenavadno, čeprav nikakor nemogočo kombinacijo. Pri zgodbi o prihodnosti človeštva, v kateri so nacionalne meje izgubile nekdanji pomen, takšna raznolikost niti ni problematična. Precej večja težava je, da scenarij pri razvoju dogodkov pogosto ne pokaže toliko izvirnosti kot pri sestavljanju svoje mednarodne zasedbe.
Uničena Zemlja, izbrani preživeli in korporacija, ki očitno nekaj skriva
Izhodišče serije The Ark temelji na enem najbolj prepoznavnih motivov znanstvene fantastike. Človeštvo je uničilo svoj domači planet, zato mora prihodnost poiskati med zvezdami. Vesoljske ladje z izbranimi preživelimi predstavljajo zadnjo možnost za nadaljevanje civilizacije, vendar se tudi pri tem projektu hitro pokažejo človeške slabosti. Za velikim eksodusom stoji korporacija. Med posameznimi skupinami prihaja do nasprotij, voditelji skrivajo lastne načrte, informacije pa se razkrivajo postopoma. Takšen temelj ponuja precej možnosti za razmislek o tem, kdo odloča o prihodnosti človeštva. Pa tudi, po kakšnih merilih so bili izbrani preživeli in ali lahko družba, ki je uničila Zemljo, na drugem planetu sploh ustvari kaj bistveno drugačnega. Toda The Ark se tem vprašanjem ne posveti vedno dovolj poglobljeno, saj zgodbo hitro zapolnijo novi zapleti, skrivnosti in nepričakovani obrati.
Zakaj predvidljiv razplet ni nujno manjša težava od že uporabljene ideje
Znanstvena fantastika že desetletja uporablja podobne motive. Prav zato izvirnosti ni smiselno presojati zgolj po tem, ali se je določena zamisel pojavila že v kakšni drugi seriji ali filmu. Pomembneje je, kaj ustvarjalci z njo naredijo. Prav tukaj tretja sezona The Ark najpogosteje izgublja prepričljivost. Posamezni zapleti sprva nakazujejo zanimiv razvoj, vendar se nato razpletejo po precej očitnih poteh ali z rešitvami, ki zmanjšajo težo predhodnega dogajanja. Zgovoren primer je usoda poročnika Brica, pri katerem se že zelo zgodaj pojavi dvom, da je njegov navidezni konec res dokončen. Njegova vrnitev, ki jo je mogoče razumeti celo povsem dobesedno kot ponovno rojstvo. Zato nima učinka presenečenja, kakršnega bi si ustvarjalci verjetno želeli. Ko gledalec začne predvidevati ne le smer zgodbe, ampak tudi način, kako bo serija zaobšla lastne dramatične odločitve, se zmanjša občutek, da imajo dogodki trajne posledice.
Neprestano prehajanje med vesoljem in kolonijo ustvarja hitrost, ne pa nujno napetosti
Pomemben del tretje sezone temelji na vzporednem spremljanju dogajanja v koloniji Homebase 1 in na vesoljski ladji Ark One, ki išče preživele iz množičnega odhoda z Zemlje. Takšna pripovedna zasnova omogoča širši pogled na posledice eksodusa, saj lahko serija hkrati raziskuje življenje na novem planetu in nevarnosti potovanja skozi vesolje. Težava nastane, ko prehodi med prizorišči postanejo tako pogosti, da začnejo posegati v dramaturgijo posameznih zapletov. Preden se gledalec vživi v konflikt na enem prizorišču, ga zgodba že prestavi drugam, nato pa se vrne k dogodku, ki je medtem izgubil del napetosti. Nekateri zapleti se zaključijo tako hitro, da njihove posledice skoraj ne pridejo do izraza. Serija sicer ohranja visok tempo, vendar nenehno dogajanje samo po sebi še ne pomeni učinkovite pripovedi.
Ko število zapletov postane pomembnejše od njihovih posledic
Največja težava takšnega pripovedovanja je postopna izguba občutka pomembnosti posameznih dogodkov. Če se skoraj vsaka nova nevarnost pojavi predvsem zato, da lahko zgodba čim prej predstavi naslednjo, začnejo tudi resnejši konflikti delovati kot začasne ovire. Gledalec nima dovolj časa, da bi razumel posledice odločitev, liki pa pogosto ne dobijo prostora za razvoj, ki bi presegal njihove neposredne naloge v zgodbi. The Ark tako ustvarja vtis serije, ki ima veliko idej, vendar premalo potrpljenja, da bi iz njih zgradila kompleksnejšo pripoved. To je še posebej opazno pri zgodbi o preživetju človeštva, kjer bi morali imeti vprašanja zaupanja, oblasti, odgovornosti in osebnih izgub bistveno večjo težo. Namesto tega se pozornost pogosto preusmeri na naslednje razkritje, še preden prejšnje zares učinkuje.
Od Izgubljenih v vesolju do Prostranstva in Mickeyja 17: Prepoznavnih vplivov je skoraj preveč
Med gledanjem The Ark se je težko izogniti primerjavam z drugimi znanstvenofantastičnimi deli. Motiv družine oziroma skupnosti, ki poskuša preživeti daleč od Zemlje, spominja na Izgubljene v vesolju. Politični in korporativni interesi prikličejo asociacije na Prostranstvo. Vprašanja identitete, kloniranja in umetne inteligence pa odpirajo primerjave s Potniki, Prepovedanim planetom in novejšim filmom Mickey 17. Nobena od teh vzporednic sama po sebi ni problematična, saj žanr pogosto napreduje prav z novimi interpretacijami ustaljenih zamisli. Težava nastopi, ko postanejo reference opaznejše od posebnosti serije, ki jih uporablja. The Ark namreč pogosto deluje kot sestavljanka prepoznavnih znanstvenofantastičnih elementov, pri kateri posamezni deli niso vedno povezani v dovolj prepričljivo celoto. Gledalec zato precej časa nameni prepoznavanju žanrskih vzorcev, bistveno manj pa odkrivanju tistega, kar bi serijo lahko ločilo od konkurence.
Spodobni posebni učinki ne morejo nadomestiti dramaturške doslednosti
The Ark je tudi primer, zakaj produkcijski proračun ni vedno odločilen dejavnik pri kakovosti znanstvenofantastične serije. Računalniško ustvarjeni učinki so dovolj prepričljivi, da vesoljsko okolje, ladje in druge tehnološke elemente večinoma sprejmemo kot del njenega sveta. Omejitve produkcije zato niso tista ovira, ki bi najbolj zmanjšala užitek ob gledanju. Bistveno večjo škodo naredijo predvidljivi razpleti, prehitro zaključeni konflikti in pomanjkanje jasne pripovedne osredotočenosti. Znanstvena fantastika lahko tudi z omejenimi sredstvi ustvari izjemno prepričljivo zgodbo, če zna razviti zanimive like, vzpostaviti pravila svojega sveta in odločitvam pripisati ustrezne posledice. Pri The Ark pa se zdi, da ustvarjalci prepogosto stavijo na količino dogajanja, čeprav bi serija največ pridobila prav z bolj premišljenim razvojem že zastavljenih idej.
Tretja sezona The Ark ima dovolj materiala za dobro znanstveno fantastiko, a premalo pripovedne discipline
Tretja sezona The Ark ni brez zanimivih zamisli, prav tako ji ni mogoče očitati pomanjkanja dogajanja. Nasprotno, serija ponuja toliko motivov in zapletov, da bi lahko iz njih nastalo več samostojnih zgodb. Toda njena največja slabost je, da vse te elemente poskuša uporabiti skoraj istočasno, ne da bi jim vedno namenila dovolj pozornosti. Posledično dramatični preobrati izgubijo težo. Posamezne zgodbe ostajajo površinske, prepoznavni vplivi drugih znanstvenofantastičnih del pa postanejo izrazitejši od lastne identitete serije. The Ark tako ostaja gledljiva predvsem zaradi neprestanega dogajanja in zanimivega žanrskega izhodišča, precej manj pa zaradi scenaristične prepričljivosti. Njena težava ni v tem, da bi ji primanjkovalo idej, temveč v tem, da se redko dovolj dolgo zadrži pri kateri od njih.