Čeprav marsikateri prizor preseže mejo dobrega okusa in je ponekod celo odkrito odbijajoč, v ospredje vendarle stopijo zgodba, premišljen humor in zapleti, ki pogosto presenetijo. Nasilje in nagravžnost nista sama sebi namen, temveč organski del sveta, v katerem je preživetje edina valuta. Prav v tem se serija loči od številnih sorodnih naslovov, kjer šok pogosto nadomesti vsebino.
Nadaljevanje, ki se ne zadovolji s ponavljanjem
Druga sezona serije Fallout, ki še vedno temelji na istoimenski videoigri, kakovostno ne zaostaja niti za las za prvo. To je v sodobni ameriški produkciji prej izjema kot pravilo, saj se nadaljevanja pogosto zanašajo na preverjeno formulo in staro slavo. Ustvarjalci so tokrat ubrali drugačno pot. Svet so razširili, likom dodali več ozadja in jih potisnili v še bolj brezizhodne položaje. Svežino prinesejo tudi novi obrazi. Justin Theroux, Kumail Nanjiani in Macaulay Culkin učinkovito premešajo obstoječo dinamiko igralske zasedbe.
Pot skozi opustošeno Kalifornijo in proti Las Vegasu
Zgodba se po močnem zaključku prve sezone nadaljuje neposredno, brez odvečnih razlag. Večina prebivalcev skuša preživeti v opustošeni Kaliforniji, zaznamovani s peščenimi sipinami, tolpami in mutiranimi bitji. Viri so omejeni, življenje kratko, smrt pa stalna spremljevalka. Lucy, še vedno neomajno optimistična v svojem »oki-doki« slogu, se skupaj z Ghoulom oziroma Cooperjem Howardom odpravi proti Las Vegasu v iskanju očeta. Maximus, zdaj v vlogi mehaničnega viteza, se vrne v Bratovščino jekla. Njuni poti se občasno križata z zgodbami prebivalcev zaklonišč in tistih, ki jih zapuščajo, vse skupaj pa dopolnjujejo premišljeni skoki v preteklost. Ti postopoma razkrivajo temeljne razloge za jedrsko vojno pred dvestotimi leti in posledice, ki še danes oblikujejo svet.
Časovni preskoki kot nosilci ritma in pomena
Časovni preskoki so natančno odmerjeni in ne rušijo ritma pripovedi. Ravno nasprotno. Z dobro tempiranimi humornimi vložki pogosto razbremenijo sicer težko in temačno dogajanje. Humor je črn, mestoma absurden, a vedno v funkciji zgodbe. Nikoli ne razvrednoti sveta, temveč ga naredi bolj človeškega.
Svet po koncu sveta, zgrajen iz detajlov
Postapokaliptično okolje je prikazano prepričljivo in brez bližnjic, ki so značilne za cenejše produkcije. Videti je, da so ustvarjalci veliko pozornosti namenili detajlom. Od širokih panoram uničenega Los Angelesa do klavstrofobičnih notranjosti zaklonišč in bizarnih postankov ob poti proti Las Vegasu. Temu sledi prepričljiva kostumografija in predvsem igralske interpretacije. Nihče izmed igralcev svoje vloge ne jemlje zlahka, pa četudi se na zaslonu pojavi le za kratek čas. Vsak lik ima težo in jasno funkcijo v zgodbi.
Samostojna serija z jasnim opozorilom gledalcem
Prav zaradi tega druga sezona ne le upraviči svoj obstoj, temveč jasno potrdi, da Fallout ni zgolj še ena ekranizacija videoigre. Gre za samostojno, dobro zasnovano serijo, ki živi svoje življenje.
Leto se je komaj začelo, pa že imamo znanstvenofantastično serijo, vredno ogleda. Priporočilo pa velja z zadržkom. Gledalec mora prenesti prizore, ki jih brez pretiravanja lahko označim za krvavo kopel. Izvorni material to zahteva. Takšen je ta svet. In drugače preprosto ne gre.