Fantazijska serija Merlin je danes skoraj osvežujoča. Ne zato, ker bi ponujala največje bitke ali najsodobnejše posebne učinke, temveč zato, ker gradi na nečem bolj preprostem. Na odnosih. Na kemiji med liki. In na zgodbi, ki si vzame čas.
Po uspehu serij, kot so Igra prestolov, Zmajeva hiša in Veščec, je postalo skoraj samoumevno, da mora fantazija stopnjevati nasilje, šokirati in vsako sezono dvigniti vložke. Merlin ubere drugačno pot. Produkcija britanskega BBC se ne trudi biti epska v hollywoodskem pomenu besede. Namesto spektakla ponudi bolj osebno pripoved o odraščanju, odgovornosti in prijateljstvu. Prav zato danes deluje presenetljivo sveže.
Legenda obrnjena na glavo
Ustvarjalci so arturijansko mitologijo obrnili na glavo. Merlin ni vsevedni starec z dolgo brado, temveč mladenič, ki šele odkriva svojo moč. V Camelot prispe kot najstnik, kjer je čarovništvo strogo prepovedano.
Arthur je privilegiran in nekoliko aroganten sin kralja Utherja Pendragona. Morgana je kraljeva varovanka, Guinevere njena služabnica. Ko Merlin postane Arthurjev služabnik, nastane zanimiv zasuk. Čarovnik je podrejen bodočemu kralju, čeprav ga v resnici prav on varuje in usmerja.
Ta dinamika ustvarja prostor za humor in toplino, ki ju v sodobni fantaziji pogosto pogrešamo.
Kemija, ki drži serijo pokonci
Velik del zaslug gre igralski zasedbi. Bradley James kot Arthur in Colin Morgan kot Merlin delujeta bolj kot sodobna mladeniča kot mitološka junaka iz kronik Geoffrey iz Monmoutha.
A prav ta prizemljenost je prednost. Njuno prijateljstvo se razvija počasi, skozi drobne konflikte, nerodnosti in skupne preizkušnje. Serija ne skriva, da se zgodba konča tragično. Kralj bo padel. Ostane pa obljuba vrnitve, ko ga bo svet znova potreboval.
Sorodnosti z Vitezom iz sedmih kraljestev
Na Merlina sem se znova spomnil ob gledanju serije Vitez iz sedmih kraljestev. Obe zgodbi povezuje poudarek na osebni časti, pravičnosti in prijateljstvu, ki se razvija skozi preizkušnje.
Tudi okolje je sorodno. Izmišljeni svet močno spominja na srednjeveško Evropo. Prisotno je prikrito čarovništvo, nadnaravna bitja in večni razkorak med dolžnostjo in osebnimi prepričanji. Razlika je predvsem v tonu. Merlin ostaja svetlejši, manj ciničen.
Zastareli učinki, a jasna struktura
Res je, posebni učinki danes delujejo skromno. Razvoj zapletov je počasnejši kot pri sodobnih ameriških produkcijah. A vsaka epizoda ima jasno zgodbo in zaključek. Konflikti se razrešijo, dolgoročni cilj pa je znan že od začetka.
To daje občutek celovitosti, ki ga pri serijah, raztegnjenih čez več sezon brez jasnega načrta, pogosto pogrešamo. Hkrati ostaja primerna za družinsko gledanje, saj se izogne pretiranemu nasilju in eksplicitnim prizorom.
Zakaj jo (znova) gledati?
Čeprav Merlina občasno predvajajo tudi na kanalu SciFi, je marsikomu ušel zaradi poplave novejših, predvsem ameriških fantazijskih serij.
Škoda. Gre za serijo, ki gledalca hitro pritegne in ga brez pretirane teže zadrži pred zaslonom. V času, ko fantazija pogosto tekmuje, kdo bo bolj mračen in brutalen, je Merlin opomnik, da sta lahko tudi toplina in prijateljstvo dovolj močna nosilca zgodbe.