Film Super punca (Supergirl) ima vse sestavine, s katerimi bi lahko postal zanimiva razširitev filmskega sveta DC. Glavno junakinjo z nekoliko drugačnim odnosom do superjunaštva, vizualno privlačno znanstvenofantastično okolje, karizmatično Milly Alcock in dovolj možnosti za zgodbo, ki bi se odmaknila od običajnega reševanja sveta. Toda končni rezultat kaže, da veliko število zanimivih idej še ne pomeni tudi dobrega filma. Super punca namreč precej časa namenja ustvarjanju novih zapletov, precej manj pa njihovemu razvoju. Namesto pripovedi, ki bi gledalca postopoma pritegnila, ponuja zaporedje dogodkov, med katerimi pogosto manjka prepričljiva povezava.
Super punca ni žrtev utrujenosti od superjunakov, temveč lastnega scenarija
Po ogledu je težko najti razlog zaradi katerega bi bilo film nujno videti v kinu. Ne zato, ker bi bil vizualno nezanimiv ali povsem brez dobrih prizorov, temveč zato, ker spektakel ne odtehta njegovih pripovednih pomanjkljivosti. Super punca deluje kot film, ki bi mu precej bolj ustrezala neposredna premierna predstavitev na pretočni platformi. Za ljubitelje superjunakov in znanstvene fantastike je lahko povsem sprejemljiva izbira za večerni ogled, precej težje pa upraviči dodatna pričakovanja, povezana s kinopredstavo.
Razlaga, da je za takšen rezultat kriva splošna zasičenost občinstva s superjunaki, je preveč poenostavljena. Uspeh filmov o Spider-Manu je že pokazal, da občinstvo superjunaškega žanra ne zavrača avtomatično. Še vedno obstaja zanimanje za like, ki imajo prepričljivo motivacijo, za zgodbe z jasnimi čustvenimi vložki in za akcijo, ki ima znotraj pripovedi svoj namen. Težava Super punce je predvsem v tem, da posamezne sestavine pogosto delujejo bolje od celote.
Preveč pripovednih niti preprečuje razvoj osrednje zgodbe
Največja slabost filma je njegova pripovedna struktura. Scenarij odpira toliko različnih zgodb, da se posamezni zapleti pogosto končajo ali izgubijo pomen, še preden bi se lahko zares razvili. Dogajanje se seli med lokacijami, uvaja nove okoliščine in preusmerja pozornost, ne da bi pri tem vedno vzpostavilo dovolj jasne vzročno-posledične povezave. Občutek je, kot da film ves čas išče naslednjo zanimivo situacijo, namesto da bi iz že predstavljenih okoliščin zgradil napetost. Posledično imajo nekateri prizori predvsem funkcijo prehoda do naslednjega dogodka, ne pa samostojne pripovedne vrednosti.
Takšna struktura še posebej škodi razvoju glavne junakinje. Kara ima zanimivo izhodišče, saj njena največja težava ni pomanjkanje sposobnosti, ampak odsotnost osebnega cilja. Prav v tem bi lahko film našel svojo identiteto in se razlikoval od bolj tradicionalnih superjunaških zgodb. Namesto tega njeno notranjo negotovost pogosto preglasijo novi zunanji konflikti. Film tako vzpostavi lik, o katerem bi bilo mogoče povedati marsikaj zanimivega, nato pa mu ne nameni dovolj prostora.
Pomembna je tudi razlika med kompleksno zgodbo in zgodbo, ki je zgolj zapletena. Kompleksnost pomeni, da različni dogodki, odnosi in odločitve postopoma spreminjajo razumevanje glavnega konflikta. Pri Super punci pa dodatne pripovedne niti pogosto ne prispevajo bistveno k temu, kako gledalec razume Karo ali njeno pot. Zgodba se širi, vendar zaradi tega ne postaja nujno bogatejša. Film zato kljub številnim dogodkom mestoma ustvarja občutek vsebinskega mirovanja.
Vojna zvezd in Varuhi galaksije kot preveč očitna ustvarjalna izhodišča
Super punca se vizualno in pripovedno večkrat približa že uveljavljenim znanstvenofantastičnim uspešnicam. Posamezna okolja, nenavadni prebivalci oddaljenih planetov in dinamika pustolovščine spominjajo na Vojno zvezd, medtem ko kombinacija ekscentričnih likov, humorja in medplanetarnega dogajanja prikliče asociacije na Varuhe galaksije. Sama podobnost seveda ni problematična. Znanstvena fantastika že desetletja uporablja sorodne motive in jih interpretira na različne načine. Težava nastane, ko film prevzame prepoznavne elemente drugih uspešnic, vendar jim ne uspe dodati dovolj izrazite lastne identitete.
Ustvarjalci so očitno želeli združiti vesoljsko pustolovščino, superjunaški film, zgodbo o osebni krizi in nekoliko bolj sproščeno komedijo. Vsaka od teh smeri bi lahko delovala, njihovo združevanje pa zahteva natančno določeno pripovedno težišče. Super punca ga pogosto nima. Humor se pojavi v trenutkih, ko bi zgodba potrebovala več čustvene teže, akcija prekine razvoj likov, novi zapleti pa preusmerijo pozornost, še preden prejšnji dosežejo svoj vrhunec. Vizualno je rezultat dovolj privlačen, da ohranja zanimanje, vendar podobnost z drugimi franšizami še dodatno poudari odsotnost resnično prepoznavnega ustvarjalnega pristopa.
Milly Alcock je največji razlog, da film kljub težavam deluje
Milly Alcock je najprepričljivejši del Super punce. Avstralska igralka, ki je pozornost širšega občinstva pritegnila že v prvi sezoni serije Zmajeva hiša (House of the Dragon), ima dovolj karizme, da glavna junakinja ostaja zanimiva tudi takrat, ko ji scenarij ne ponudi posebej dobrega materiala. Njena Kara ni običajna idealizirana superjunakinja, ki bi brez pomislekov sprejela odgovornost za reševanje drugih. Je nezadovoljna, izgubljena in pogosto precej bolj zaposlena z lastnimi težavami kot s pričakovanji okolice. Prav ta odmik od tradicionalnega superjunaškega modela je ena zanimivejših lastnosti filma.
Milly Alcock uspešno prikaže predvsem občutek notranje razdvojenosti. Kara ima izjemne sposobnosti, vendar zanjo niso nujno prednost, saj ji ne morejo zagotoviti smisla ali zadovoljstva. V njenih odzivih je mogoče prepoznati razočaranje, nezainteresiranost in odpor do vloge, ki ji jo pripisujejo drugi. Takšen lik odpira možnost precej bolj osebne zgodbe o identiteti, izgubi in iskanju življenjskega cilja. Žal film večino časa ostaja pri nakazovanju teh tem, namesto da bi jih sistematično razvijal. Alcock zato pogosto nosi precej večji del pripovednega bremena, kot bi ga morala.
Kripto je eden največjih neizkoriščenih potencialov filma
Med najbolj očitnimi zamujenimi priložnostmi je Kripto. Superjunaški pes bi lahko predstavljal pomemben vir humorja, čustvene navezanosti in posebne dinamike med liki. Njegova prisotnost bi lahko pomagala tudi pri razumevanju Kare, saj odnos z živaljo ponuja drugačen pogled na junakinjo, ki se sicer precej težko povezuje z okolico. Toda Kripto velik del filma preživi na mizi nezemeljskega veterinarja, zaradi česar njegova vloga ostane bistveno manjša, kot bi jo bilo mogoče pričakovati. Namesto samostojnega in izrazitega lika pogosto deluje predvsem kot scenaristično sredstvo za sprožitev naslednjega dela zgodbe.
To je posebej problematično zato, ker je prav Kriptova poškodba eden ključnih dogodkov, ki Karo prisilijo v ukrepanje. Njegova zastrupitev postane neposredna motivacija za potovanje in soočenje z nasprotniki. Film tako Kriptu pripiše pomembno pripovedno funkcijo, hkrati pa mu ne omogoči dovolj prizorov, s katerimi bi si ustvaril lastno identiteto. Nekaj dodatnih trenutkov, namenjenih njegovi nagajivosti, značaju in odnosu s Karo, bi lahko precej izboljšalo čustveno učinkovitost celotne zgodbe. Tako pa ostaja predvsem občutek, da je bil eden potencialno najbolj simpatičnih likov uporabljen precej pod svojimi zmožnostmi.
Jason Momoa kot Lobo prinese nekaj prepotrebne energije
Nekoliko bolj posrečena je vključitev Jasona Momoe, ki nastopi kot Lobo. Njegov lovec na glave s svojim videzom, vedenjem in pretirano samozavestjo prinese drugačno energijo, ki je filmu na več mestih primanjkuje. Gre za lik, ki že s svojo pojavo poudarja bolj divjo in nekoliko absurdno plat znanstvenofantastičnega sveta. Njegov videz je tako izrazit, da spominja na člana rockovske skupine Kiss, ki se je po naključju znašel sredi vesoljske pustolovščine. Prav takšna pretiranost se v primeru Loba izkaže za prednost, saj se lik ne poskuša pretvarjati, da pripada bolj resnobnemu delu zgodbe.
Lobo sicer ne more rešiti pripovednih težav, vendar so njegovi prizori dobrodošla sprememba ritma. Momoa deluje dovolj sproščeno, da njegov lik ne potrebuje posebej zapletenih razlag ali dolgotrajnega razvoja, da bi pritegnil pozornost. Njegova prisotnost hkrati pokaže, kako pomembna je lahko jasno izražena osebnost posameznega lika. Super punca ima namreč veliko bolj ambiciozno zasnovan osrednji konflikt, vendar ne doseže vedno enako prepričljivega učinka.
Karina največja težava ni pomanjkanje moči, temveč pomanjkanje življenjskega smisla
Pod vsemi akcijskimi prizori se skriva razmeroma preprosta zgodba. Kara je nezadovoljna s svojim življenjem in ne ve, kaj bi počela sama s seboj. Namesto aktivnega soočanja s svojimi težavami išče načine, kako bi se jim izognila. Med drugim obiskuje planete okoli rdečega sonca, kjer alkohol zaradi drugačnih okoliščin lahko učinkuje tudi nanjo. Že to izhodišče ponuja precej drugačno interpretacijo superjunaštva, kot je značilna za večino podobnih filmov. Kara svojih sposobnosti ne doživlja predvsem kot poslanstvo, temveč kot del življenja, v katerem ne najde posebnega zadovoljstva.
Poškodba Kripta nato postane dogodek, ki prekine njeno pasivnost. Zastrupljena puščica jo prisili, da začne ukrepati in se znova sooči z odgovornostjo, ki se ji je pred tem poskušala izogniti. Sledi potovanje na oddaljeni planet, zapleti z dvema soncema in spopadi z različnimi nasprotniki. Toda če odstranimo vse stranske dogodke, ostane presenetljivo malo osrednje zgodbe. Nekdo Karo prosi za pomoč, ona jo sprva zavrne, nato pa jo osebna izguba oziroma nevarnost za Kripta prisili v spremembo odločitve. Takšen zaplet ni sam po sebi slab, vendar bi potreboval veliko bolj prepričljivo gradnjo čustvenega in osebnostnega razvoja.
Film del pozornosti nameni tudi Karini preteklosti. Pojasni okoliščine njenega rojstva, usodo družine, povezano s Kriptonom, in razloge, zaradi katerih se je znašla na Zemlji. Pomemben del te zgodbe predstavlja tudi Clark, ki jo poskuša usmeriti v odgovorno uporabo njenih sposobnosti. Toda Kara njegovega mentorstva ne sprejme kot trajne življenjske usmeritve. Prav razmerje med pričakovanji, ki jih ima do nje okolica, in njeno nezmožnostjo, da bi našla lasten smisel, bi lahko postalo osrednja tema filma. Namesto tega je ta konflikt večinoma podrejen pričakovani superjunaški poti proti končnemu obračunu.
Preprosta zgodba ni težava, če ima dovolj vsebine
Super punca je zanimiv primer razlike med obsegom dogajanja in dejansko pripovedno vsebino. Film ves čas ponuja nove lokacije, like in akcijske situacije, vendar se osrednji konflikt skozi dobršen del dogajanja razvija precej počasi. Če bi izločili dogodke, ki nimajo večjega vpliva na Karino osebnost ali osnovno zgodbo, bi verjetno ostalo dovolj materiala za eno daljšo epizodo televizijske serije. To ne pomeni, da bi morala biti zgodba nujno bolj zapletena. Ravno nasprotno, veliko bolj osredotočen scenarij bi lahko dosegel precej večji učinek.
Najboljši superjunaški filmi pogosto temeljijo na zelo preprostih konfliktih, ki pa jih razvijejo skozi odnose med liki, njihove odločitve in posledice teh odločitev. Pri Super punci je problem, da so pomembni dogodki pogosto predvsem pričakovani koraki proti zaključku. Že razmeroma zgodaj je jasno, v katero smer bo zgodba peljala in kakšen razplet je najverjetnejši. Film nima dovolj nepričakovanih odločitev, ki bi pomembno spremenile razumevanje glavne junakinje. Zaradi tega akcijski prizori sicer prinašajo kratkotrajno dinamiko, ne ustvarijo pa vedno občutka, da je zgodba zaradi njih resnično napredovala.
Super punca ima dobro igralko in prepričljivo vizualno podobo, vendar to ni dovolj
Super punca kljub vsem pomanjkljivostim ni popolnoma zgrešen film. Vizualna izvedba je na dovolj visoki ravni, posamezni akcijski prizori so učinkoviti, humor mestoma deluje in nekateri stranski liki poskrbijo za dobrodošlo popestritev. Milly Alcock je dovolj prepričljiva, da Kara ostaja zanimiva tudi takrat, ko scenarij izgubi smer. Film zato ni brez razlogov za ogled, še posebej za občinstvo, ki uživa v znanstvenofantastičnih pustolovščinah in superjunaškem svetu DC.
Toda največja slabost ostaja neizkoriščena priložnost. Kara je lik, ki bi lahko ponudil drugačno razumevanje superjunaštva, saj ne išče novih načinov za reševanje drugih, temveč predvsem razlog, zakaj bi sploh želela nekaj storiti. Film ima tako dobro izhodišče za zgodbo o osebni izgubljenosti, odgovornosti in iskanju smisla, vendar se prevečkrat zadovolji s predvidljivimi zapleti. Namesto razvoja teh tem ponuja dodatne akcijske dogodke, ki ne morejo nadomestiti vsebinske praznine. Rezultat je vizualno privlačen, občasno zabaven in dovolj gledljiv film, ki pa po zaključku pušča predvsem vtis, da bi lahko iz istih sestavin nastalo nekaj bistveno boljšega.