S prvim projektom so začeli že leta 1995 in sicer v Copenhagnu nato je šele čez 5 let sledil Minhen, od takrat naprej pa rastejo kot gobe po dežju. Tako jih imajo sedaj v Helsinkih, Berlinu, Dunaju, Pekingu, Lyonu, Stockholmu, Barceloni, Sevilli, Parizu, Luxemburgu, Zaragozi, Krakowu, Hangzhou-Kitajska, Čilu, Milanu, Salt Lake Cityju, Washington D.C, Rio de Janeiru, Montrealu, Bruslju, Londonu, Melbournu, Rimu, Bostonu, Atlanti, Bristolu, Blackpoolu-VB, Avignon-FR ter Dublinu.
Sistem je sila preprost, saj deluje na princip odpelji se in pusti kjer hočeš. No sicer ne čisto kjer hočeš ampak na prostoru za shranjevanje koles, ki se nahajajo po mestu. Razvoj sistema je šel v dve smeri in sicer ali gre za javno-zasebno partnerstvo (npr. Pariz) ali pa za sistem, ki ga je vpeljalo mesto samo.
Ker je sistem v Parizu Vélib’ eden bolj sofisticiranih je bolje pogledati takšnega. Sistem sestavlja 20.000 koles ter 1.450 postajališč in skoraj vsakih 300m eno v strogem središču. Najem koles za en dan stane 1€, kolo pa je moč vrniti na katerokoli od postajališč. Glavni problemi, ki so jih zaznali od julija 2007, ko so sistem zagnali so vandalizem ter kraje. Nato pa neodgovornost voznikov koles ter neznanje prometnih predpisov in pomanjkanje splošne kulture pri uporabi kolesa. Drugače pa so uporabniki zadovoljni predvsem z zelo razvejenim sistemom postajališč.
Vsekakor gre za zanimivo popestritev ter zelo ekološko usmerjeno dejanje, saj poleg rekreacije uporabnik ne onesnažuje okolja. Sedaj pa na realna tla, v Sloveniji (mišljena Ljubljana) so sitem želeli uvesti že nekaj let nazaj, a ni bilo iz tega nič. Mogoče se bo kaj premaknilo na bolje sedaj, ko je zaprt še večji del centralne Ljubljane.