Marvel je v zadnjih letih predstavil že toliko različic Spider-Mana, da bi bilo težko pričakovati interpretacijo, ki bi lahko še zares presenetila. Prav zato je Spider-Noir zanimiv predvsem kot dokaz, da težava superjunaškega žanra morda ni v pomanjkanju zgodb, ampak v načinu, kako so povedane. Namesto Petra Parkerja spremljamo Bena Reillyja, njegovega klona, ki se znajde v New Yorku tridesetih let prejšnjega stoletja. To ni zgodba o mladostnem superjunaku, ki šele odkriva svoje sposobnosti, temveč o zagrenjenem zasebnem detektivu, ki se bolj kot z zločinci bori z lastno preteklostjo.
Ko Marvel postane detektivska kriminalka
Največja odlika serije je preplet klasičnega filmskega noira in superjunaške akcije. Ben svojih moči ni dobil po ugrizu radioaktivnega pajka, temveč od skrivnostnega božanstva. Nekdaj je kot junak čistil ulice New Yorka, nato pa je po tragični izgubi ljubljene osebe obesil kostum na klin. Zdaj živi od skromnih detektivskih primerov, razočaranje utaplja v alkoholu in se na vse pretege izogiba vlogi, ki jo je nekoč sprejel.
Nicolas Cage je v tej vlogi izvrsten. Njegov Ben Reilly deluje kot sodobna različica Humphreyja Bogarta. Govori malo, veliko kadi, nosi zmečkan trenč in klobuk ter se premika po temačnih ulicah mesta, kjer so kriminalci, policija in politika že zdavnaj zabrisali mejo med dobrim in zlim. Na trenutke je mogoče skoraj pozabiti, da gre za Marvelovo serijo. Spider-Noir precej bolj spominja na klasično detektivsko kriminalko, ki ji je nekdo naknadno dodal superjunaške sposobnosti.
Humphrey Bogart sreča Bugs Bunnyja
Ta resnobnost pa traja samo do trenutka, ko Ben ponovno obleče pajkov kostum. Takrat se njegov značaj skoraj povsem spremeni. Zadržanega in naveličanega detektiva zamenja zgovoren, sarkastičen in skoraj kaotičen junak, ki nasprotnike zmede s hitrimi pripombami in nepričakovanimi domislicami.
Kot bi Humphrey Bogart za nekaj minut prepustil oder Bugs Bunnyju. Prav ta nenavadni kontrast med temačnim detektivom in skoraj risankasto energičnim superjunakom daje seriji največ značaja. Hkrati pojasni nekoliko nenavaden ton, zaradi katerega Spider-Noir težko povsem umestimo med klasične superjunaške serije.
Čeprav je Spider-Noir del širšega Marvelovega filmskega vesolja, ne gre za isto različico lika, ki ji je Nicolas Cage posodil glas v animiranih filmih Spider-Man: Novi svet. Tokrat je Ben precej bolj zadržan, utrujen in nejevoljen. Svoje sposobnosti pa uporablja predvsem takrat, ko druge izbire preprosto nima.
Superzlikovci skozi filter starega Hollywooda
Tudi zlikovci so prilagojeni obdobju, v katerem se zgodba odvija. Njihove podobe in motivi črpajo iz klasičnih kriminalk, zato vse skupaj deluje kot nenavadna mešanica stripa, detektivskega romana in gangsterskih hollywoodskih filmov štiridesetih let. V središču zgodbe stoji gangster Silvermane, ki je v nekaj letih pod svojo oblast spravil skoraj ves New York. Policija in politiki so na njegovi plačilni listi, edina resnejša grožnja njegovemu imperiju pa je skrivnostni napad na njegovo razkošno posestvo. Prav ta dogodek sproži verižno reakcijo, zaradi katere se Ben ponovno znajde v vlogi Pajka.
Zgodba sama po sebi ni posebej revolucionarna. Polna je znanih zapletov, skrivnosti, nepričakovanih razkritij in preobratov, ki jih ljubitelji stripovskih ekranizacij hitro prepoznajo. Toda bistvo Spider-Noirja niti ni v tem, da bi na novo izumil superjunaško pripoved. Njegova posebnost je predvsem način, kako znane sestavine prestavi v povsem drugačen žanrski okvir.
Scenarij jih predstavi dovolj spretno, da serija skoraj nikoli ne izgubi ritma. K temu veliko prispevajo ostri dialogi in humor, ki pogosto zaide v skoraj absurdne vode, vendar pri tem ne poruši vzdušja sveta, v katerem se zgodba odvija.
Črno-bela različica ni samo vizualni trik
Serijo je mogoče gledati v črno-beli ali barvni različici, vendar je prava izbira precej očitna. Črno-bela fotografija ni zgolj estetska odločitev ali nostalgični filter, ampak pomemben del identitete Spider-Noirja. Sence, kontrasti in svetloba ustvarjajo pristno vzdušje filmskega noira in dodatno poudarjajo občutek, da gledalec spremlja kriminalko iz neke druge dobe.
Barvna različica tega učinka ne more povsem ponoviti. Deluje predvsem kot kompromis za gledalce, ki se težje odpovejo sodobnejši televizijski podobi, vendar pri tem izgubi del značaja, zaradi katerega je serija sploh zanimiva.
Nicolas Cage nosi serijo, vendar svet okoli njega deluje
Veliko zaslug za prepričljivost serije ima igralska zasedba. Nicolas Cage je njena osrednja zvezda, vendar ga dobro dopolnjujejo tudi preostali igralci. Nihče ne izstopa na napačen način, zato svet deluje dovolj enotno, da njegova nenavadna kombinacija superjunakov, gangsterjev in filmskega noira ne začne delovati kot parodija.
Največja prednost Spider-Noirja pa je pravzaprav precej preprosta: serija se ne trudi posnemati drugih Marvelovih projektov. Namesto spektakla, ogromnih digitalnih bitk in nenehnega reševanja sveta ponudi temačno detektivsko zgodbo, prežeto z nostalgijo, ciničnim humorjem in estetiko klasičnega filma noir. V času, ko se superjunaški filmi in serije pogosto razlikujejo predvsem po likih, manj pa po pripovednem pristopu, je to morda njena največja prednost. Spider-Noir ne poskuša biti večji od drugih Marvelovih projektov, ampak predvsem drugačen. Prav zato deluje precej bolj sveže od večine sodobne superjunaške produkcije.
Če bi ga bilo treba primerjati s čim iz Marvelove ponudbe, bi bila najbližja WandaVision. Ne zato, ker bi bili seriji vsebinsko podobni, ampak zato, ker si obe dovolita vzeti prepoznavne Marvelove like in jih postaviti v okolje, ki se ne ravna po običajni superjunaški formuli.