Priznam, zmotil sem se. Gospodarji vesolja (Masters of the Universe) so se na prvi pogled ponujali kot še ena ekranizacija, ki bi predvsem unovčila prepoznavnost igrače in risanke iz osemdesetih let. Film pa preseneti prav zato, ker se ne obnaša kot izdelek, sestavljen iz obveznih elementov franšize, temveč kot lahkotna pustolovščina z jasno osebnostjo. Zgodba ostaja preprosta in linearna, vendar jo ustvarjalci napolnijo z dovolj domiselnimi trenutki, da gledalčeva pozornost ne temelji zgolj na nostalgiji.
Nostalgija, ki dobi pripovedni namen
Skeletor s svojo vojsko zavzame Eternio, kralja in kraljico pa vrže v ječo. Desetletni princ Adam pobegne skozi portal, ki ga odpre čarovnica, vendar med begom izgubi Meč moči. Pristane na Zemlji, kjer naslednjih petnajst let ne išče le izgubljenega orožja, temveč tudi pot nazaj k identiteti, ki mu je bila odvzeta.
Ko Meč moči končno odkrije v trgovini s stripi, namiznimi igrami in akcijskimi figuricami, film najbolje pokaže, kako zna povezati svojo preteklost s sodobnim gledalcem. Adam iz dekorativne figure v naravni velikosti izvleče pravi meč, prizor pa deluje hkrati kot šala, nostalgični poklon in pomemben trenutek njegove osebne zgodbe. Nostalgija tako ni sama sebi namen, ampak postane del filmskega jezika.
Njegov podvig seveda ne ostane neopažen. Že naslednji dan ga napade Beast Man, pred njim pa ga reši Teela, hčerka generala Duncana in prijateljica iz otroštva. Vrnitev na Eternio nato film usmeri proti razmeroma predvidljivemu končnemu obračunu, vendar pot do njega ni zasnovana zgolj kot niz akcijskih postaj, temveč kot Adamovo postopno sprejemanje vloge, pred katero je dolgo bežal.
Humor, ki razbije avtomatizem spektakla
Gospodarji vesolja se od številnih sodobnih hollywoodskih spektaklov ne ločijo po kompleksnosti zgodbe ali obsegu akcije, temveč po odnosu do lastnega materiala. Ustvarjalci razumejo, da je svet Eternie barvit, pretiran in pogosto nenavaden, zato ga ne poskušajo umetno narediti resnobnega. Humor izhaja prav iz samozavedanja, zaradi katerega film svojo dediščino sprejme, namesto da bi se ji opravičeval.
V fitnesu se za trenutek pojavi Dolph Lundgren z dolgo blond grivo, kar je simpatičen poklon filmu iz leta 1987, v katerem je igral He-Mana. Še bolj poveden je prizor, ko junaki po Adamovem motivacijskem govoru samozavestno stopajo proti ječi v značilni herojski formaciji. Fisto teatralno zmaje z glavo, kot da bi si popravljal dolge lase, nato pa ga začne dušiti kašelj, ker je Roboto nekaj trenutkov prej razstrelil kamniti strop in je zrak poln prahu. Takšni trenutki ne spreminjajo zgodbe, vendar razbijejo avtomatizem žanra in junake približajo gledalcu.
Skeletor kot pravi zmagovalec filma
Pravi zmagovalec filma je Skeletor. Jared Leto njegovo megalomanijo, narcisoidnost in teatralnost predstavi kot zavestno oblikovano persono, ne le kot skupek lastnosti klasičnega negativca. Njegov humor zato ne deluje prisiljeno, ampak izhaja iz užitka, s katerim sprejema svojo vlogo. Ko mu Adam ponudi oljčno vejico, Skeletor brez obotavljanja pove, da ga sprava ne zanima. V svetu, v katerem številni filmski antagonisti dobivajo zapletene razlage in opravičila, je njegova neposrednost skoraj osvežujoča.
Junak, ki mora šele zrasti v svojo vlogo
Dobro se odreže tudi Nicholas Galitzine. Njegov Adam večino časa ni nepremagljivi He-Man, temveč negotov mladenič, ki ga okolica ne jemlje resno. Prav ta razkorak med simbolom moči in človekom, ki mora vanj šele zrasti, mu daje več značaja. Film zato najbolj deluje takrat, ko He-Mana ne obravnava kot končni izdelek, ampak kot identiteto, ki jo mora Adam šele osvojiti.
Prepričljiva je tudi preostala igralska zasedba. Idris Elba kot Duncan izstopa predvsem v bolj sproščenih prizorih, Camila Mendes je dobra Teela, Morena Baccarin pa avtoritativna čarovnica. Čeprav prihajajo iz različnih igralskih okolij, ne delujejo kot zbirka znanih imen, temveč kot usklajena skupina, ki sprejme nekoliko nenavadna pravila tega sveta.
Eternia kot svet z lastno identiteto
Vizualna podoba razkriva, da producenti niso varčevali, pomembneje pa je, da vložek ni namenjen zgolj razkazovanju. Eternia je razkošna, kostumi so zvesti izvirniku, posebni učinki pa večinoma prepričljivi, zato svet deluje kot prostor z lastno identiteto in ne le kot kulisa za akcijske prizore. Posebej velja omeniti glasbo. Ob učinkoviti orkestralni spremljavi film uporablja skrbno izbrane skladbe, med katerimi izstopa Boys Don’t Cry skupine The Cure. Sodelovanje Daniela Pembertona, Briana Maya in članov skupine The Darkness dodatno poudari igrivo, nekoliko rockovsko energijo filma.
Film, ki se ne sramuje svojih korenin
Največja odlika filma je njegova samozavest. Gospodarji vesolja se ne sramujejo svojega izvora in se ne pretvarjajo, da so nova Igra prestolov ali Gospodar prstanov. Sprejmejo dejstvo, da izhajajo iz risanke in akcijskih figuric, zato brez zadržkov pokažejo barvitost, pretiravanje in nekoliko otroško naivnost. Prav v tem je njihova vrednost: gledalcu ne prodajajo občutka pomembnosti, ampak jasno oblikovano izkušnjo, ki ve, kaj želi biti.
Predvidljivost, ki ne izniči zabave
To ne pomeni, da je film brez napak. Dogajanje na Zemlji bi lahko bilo krajše, zaključek pa je mogoče napovedati precej zgodaj. Toda humor, akcija in samoironija niso le dodatki, s katerimi bi ustvarjalci prikrili šibkejše dele. Skupaj oblikujejo ton, zaradi katerega je predvidljivost manj moteča in zaradi katerega film ohranja svojo lahkotnost.
Gospodarji vesolja niso velika žanrska revolucija in tega niti ne poskušajo biti. Njihov uspeh je bolj preprost: gledalcu ponudijo zabavno pustolovščino, ki spoštuje svoj izvor, razume moč nostalgije, vendar ni od nje povsem odvisna. Film tako ni zanimiv le zato, ker vrača znane like, temveč zato, ker jim uspe dati dovolj značaja, humorja in samozavesti, da znova zaživijo.