Nissan Leaf je bil eden od pionirjev dostopne električne mobilnosti. V tretji generaciji je postal križanec, mene pa je na prvi vožnji presenetilo predvsem to, kaj se zgodi, ko pri vožnji z enim pedalom spustim plin.

Novi Nissan Leaf si tehnično osnovo deli z Ariyo (CMF-EV), ki se je poleti poslovila iz naših testnih logov. Škoda, saj nikakor ni šlo za slab avtomobil. A to ne pomeni, da Nissan zmanjšuje svojo ponudbo. Ravno nasprotno, v prihodnje jo namerava razširiti z električnima Pixom in Jukom ter še nekaj modeli s hibridnimi pogonskimi sklopi.
Leaf je medtem postal križanec, čeprav bi ga zaradi oblike brez težav uvrstil tudi bližje limuzinam. Aerodinamika je ena njegovih najbolj opaznih značilnosti, saj količnik zračnega upora znaša 0,25, kar je za vozilo te oblike zelo dober rezultat. Najprej sem opazil prav tekoče oblikovane zunanje linije, nato še modro barvo testnega primerka. Čeprav imam občutek, da bi mu rdeča pristajala še bolje.

Tipka za vožnjo z enim pedalom se skriva ob izbirniku smeri
V notranjosti ni večjih presenečenj. Pred voznikom sta dva velika zaslona, ki se vizualno povezujeta v celoto, uporabniški vmesnik pa je po prvih vtisih prijetno zasnovan. Nekaj časa sem iskal, kje se vklopi način vožnje z enim pedalom, dokler nisem opazil fizične tipke. Ta je desno od nenavadne skupine tipk za izbiro smeri vožnje, nevtralnega položaja in parkiranja. Klasično prestavno ročico je namreč nadomestila rešitev, ki je sicer ne srečamo prvič, a je še vedno precej nenavadna.
Rekuperacijo je mogoče nastavljati v štirih stopnjah, in sicer z obvolanskima ročicama. Ko sem v načinu vožnje z enim pedalom popustil stopalko za plin, je Leaf občutno upočasnil. Za zadnji del zaviranja, tik pred popolno ustavitvijo, sem moral vseeno pritisniti zavoro. Razlaga naj bi bila povezana z varnostjo, saj želijo pri Nissanu, da voznik v kritičnem trenutku uporabi zavorno stopalko. Težko bi rekel, da me je takšna rešitev prepričala.

Manjša baterija pomeni tudi nižjo moč polnjenja
Novi Leaf bo na voljo z baterijama kapacitete 52 ali 75 kWh. Večja baterija prinaša tudi močnejši elektromotor. Šibkejši razvije 130 kW in 345 Nm navora, močnejši pa 160 kW in 355 Nm. Do tu vse razumljivo, manj logična pa se mi zdi razlika pri največji moči polnjenja. Ta znaša 105 oziroma 150 kW, odvisno od izbrane baterije.
Ne vidim pravega razloga, zakaj bi moral biti kupec različice z manjšo baterijo prikrajšan tudi pri polnjenju. Tudi z njo se bo marsikdo odpravil na daljšo pot, kjer je hitrost polnjenja precej pomembna. Seveda sama najvišja moč še ne pove vsega. Bolj me zanima, koliko časa jo baterija dejansko zmore vzdrževati in kako hitro začne upadati. Obe bateriji imata aktivno tekočinsko hlajenje, podatki pa obljubljajo približno pol ure za polnjenje od 20 do 80 odstotkov.
Pri dosegu in porabi za zdaj lahko navajam samo tovarniške številke. Nissan obljublja do približno 600 kilometrov z večjo oziroma 450 kilometrov z manjšo baterijo, če je poraba okoli 13,5 kWh na 100 kilometrov. Za načrtovanje avtocestne poti je zgovornejši Nissanov podatek pri 130 km/h. Z večjo baterijo takrat navaja 330 kilometrov dosega, z manjšo pa 224. To je že precej bližje temu, kar lahko pričakujemo od podobno velikih in zmogljivih električnih avtomobilov, obenem pa nakazuje tudi precej višjo porabo od idealiziranih tovarniških številk.

V kabini je tiho, v ovinkih se poznata skoraj dve toni
Med prvimi vtisi bom najbolj pohvalil udobje, tišino v kabini in učinkovitost pogona. Manj navdušen sem nad prostornino prtljažnika, ki sprejme 437 litrov in zato ne sodi med večje v razredu. Tudi lega na cesti ni takšna, da bi si za volanom želel iskati ovinke. Skoraj dve toni mase se namreč precej poznata.
Leaf očitno ni namenjen voznikom, ki od električnega avtomobila pričakujejo predvsem športnost in dinamično vožnjo. Njegove prednosti so drugje. Bolj bo prepričal tiste, ki cenijo mirno vožnjo, udobje in čim daljši doseg. Za dokončno oceno voznih lastnosti bo sicer treba počakati na daljši test.
Nissan je že v osnovno izvedbo Engage vključil precej opreme. Posebej velja omeniti 360-stopinjsko kamero, ki je pri parkiranju zelo dobrodošla. Skupno so predvidene štiri izvedbe, panoramska streha pa je del opreme zadnjih dveh. Omenjam jo zato, ker naj bi imela poseben premaz za odbijanje ultravijoličnih žarkov, zaradi česar naj poleti ne bi bistveno prispevala k segrevanju kabine.
Na seznamu so tudi številni sistemi za pomoč vozniku, ki jih bo mogoče prilagajati. Koliko svobode bo pri tem dejansko na voljo, bom preveril ob daljšem druženju z avtomobilom. Najprej bo na preizkusu nadzor voznikove zbranosti. Ta zna biti pri nekaterih avtomobilih precej nadležen in priznam, da sem glede tega že vnaprej nekoliko skeptičen.

Cena bo eden večjih izzivov
Novi Nissan Leaf je dolg 4,35 metra, zato ne sodi med največje električne avtomobile. Prav tako ne ponuja ekstremnih pospeškov ali štirikolesnega pogona. Kljub temu so njegove cene precej ambiciozne. Začnejo se pri slabih 36.000 evrih in sežejo vse do dobrih 47.000 evrov.
Pri cenah od slabih 36.000 evrov naprej ima kupec precej izbire. Leaf ima nekaj dobrih argumentov, predvsem udobje, tišino in obljubljeni doseg, vendar bo moral na daljšem testu pokazati še, kako se obnese v vsakdanji uporabi. Za zdaj me je bolj kot nenavadna »ročica menjalnika« presenetilo, da način vožnje z enim pedalom avtomobila ne ustavi povsem.